Madžarska avantura – od ribjega paprikaša do termalnih svinj

Dan 1: Od pisarne do Balatona

Po službi v Celju se natovoriva v najin avtodom in kreneva proti Madžarski. Prva postaja – Keszthely, mestece na zahodni obali Balatona, kjer se ob vodi mešata vonj po algah in nostalgiji. Naslov za GPS: Entz Géza stny., Keszthely, 8360 Madžarska.

Po dolgi vožnji je bil že čas za konkretno nagrado – večerjo v gostišču Halászcsárda, Csárda u. 9. Tipično madžarsko vzdušje: leseni tramovi, Umetniško izlezlani leseni dodatki na pohištvu, obratuje še iz Austro-Ogrske in natakar, ki te gleda s tistim »saj vem, zakaj si tu« nasmeškom. Evre rad vzame, čeprav je tu plačilna enota še vedno Forint. Od tu dalje sva vse plačevala s kartico.

Na mizi se znajde ribji paprikaš – gost, dišeč in ravno prav pekoč, da ga je treba gasiti z dobrim pivom. Da ne zgrešim naročim kar Erdingerja. Ziher je ziher. Moja juho preskoči in direktno na sladico – palačinke – klasika, ki ne razočara. Če bi bilo zraven še malo violine, bi se počutil kot v romantičnem filmu.

Zvečer nočitev v Keszthelyju. Parkirala sva poleg prej omenjenega gostišča poleg že treh avtodomov tik ob jezeru in s pogledom na vodno gladino. Prvi vtis: mirno, prijazno, prijetno.

Dan 2: Kastélypark, mestno jedro in kolesarski česnov finale

Zjutraj se odpraviva na sprehod po mestu. Najprej čez Kastélypark, kjer kraljuje znameniti dvorec Festetics, eden najlepših baročnih dvorcev na Madžarskem. Urejeni vrtovi, starodavna drevesa in tisti občutek, da tu nekje še vedno živi kakšna grofica, ki ima vse pod nadzorom.
Pot naju vodi še skozi mestno jedro Keszthelyja, kjer se med butiki in kavarnami slišiš več slovenščine kot na sprehodu ob Savinji v Celju. Središče je ravno pravšnje za dopoldanski sprehod z razgledom na ulice, kjer se čas zdi nekoliko počasnejši.

Popoldne pa – kot se za naju spodobi – kolesariva. Cilj: Kukorica Csárda, prijazna restavracija na podeželju, kjer baje diši po česnu in sveže pečenem kruhu. In res – česnova juha tam ni le juha, je doživetje. Gosta, aromatična, takšna, da si potem z zadahom lahko razkužiš še kolo. Hec, hec…. Glavna jed? Preprosta, a izvrstna – domača, natanko takšna, kot jo pričakuješ v deželi, kjer vedo kaj je lačen gost.

Nazaj grede jo mahneva čez griče, skozi vinograde in polja, z Balatonom, ki se v daljavi blešči kot srebrna plošča. Po kolesarju sledi premik najinega avtodoma višje na sever.

Zvečer prideva v Tihanyrév, a parkirišča za avtodom ni in ni. Po nekaj krogih okoli pristanišča pristaneva v PZA Balatonudvari lakóautó megálló (camper stop) – tam, kjer se očitno znajdejo vsi Slovenci z najinim problemom. In res: trije prostori, vsi zasedeni, a domači nas veselo povabijo, naj jih kar “zaparkirava”. V hipu se sezanimo in že smo kot stari znanci.

Preko aplikacije se plačati ne da, ker je uradno zasedeno, zato pa nekaj evrov “kaneva” v škatlico za prispevke – za dušni mir rečem jaz temu. Sledi obvezno druženje z enako mislečimi: klepet, smeh in občutek, da je svet tu pravšnji. Nočitev je prijetno topla, nebo jasno in polno zvezd.

Dan 3: Gejzir brez mehurčkov, čolnički pod zemljo in termalni bližnjici

Zjutraj še obvezna kavica nato pa premik proti tržnici v Tihanyju, kjer se že pečejo klobase, čebulo in vse, kar zadiši še preden vidiš. Midva ostaneva zvesto na svoji zalogi – domača hrana, brez nepotrebnih skušnjav (čeprav klobase močno dišijo po izdaji).

Sledi pohod na Aranyház gejzírkúp, eno najbolj znanih naravnih znamenitosti polotoka. Nekdaj aktiven gejzir, danes kamnita kupola z razgledom, ki ti odpre dušo. Z vrha se vidi Belső-tó, notranje jezero, obdano z zelenjem, vinogradi in dišečo sivko, ki je v tem letnem času že požeta. Na poti nazaj še Kilátópont a Belső-tóra in Ürge látogató, naravni kotiček, kjer se med travo skrivajo svizci in ogroženi ptiči, ki imajo tukaj poseben tretma in zatočišče.

Ker v centru ne najdeva parkirišča, obisk tržnice s sivko in izdelki iz sivkinega olja odpade – bova drugič. Namesto tega jo mahneva proti Tapolci.

Tam si ogledava znamenito Tapolcai-tavasbarlang Látogatóközpont, podzemno jamo z jezerom, kjer se s čolničkom zapelješ po kristalno čisti vodi v pločevinastih čolničkih med kapniki. Kapniki so bolj v obliki krompirja. Tišina, odmev kapljic in hlad, ki diši po pradavnih časih. Po izhodu pa še obvezna pijača ob Malom-tó – jezercu ( z največjimi zlatimi ribicami, kar sem jih kdaj videl) v središču mesta, obdanem s kavarnami, mizicami na splavih in cvetjem. Vreme sončno, prijetno, 22 °C – idealno za dušo in počitek.

Popoldne prispeva v Castrum Camping & Pension Hévíz, najin prvi pravi kamp na tem potovanju. Kosilo, ki sva ga tokrat pripravila kar v avtodomu, je bilo obilno in odlično – vse iz domače zaloge, s ščepcem ponosa. Na poti do recepcije pa Natalija spozna, da nima smisla plačevati kopanja v termalnem centru – voda je ista, le da je sto metrov višje napajalni potok za toplice, pa še zastonj. To je tisti trenutek, ko veš, da imaš ob sebi žensko, ki zna misliti strateško.

Sledi pozno popoldanska vožnja s kolesom okoli Hévíza – mirna, prijetna, po lokalnih gozdovih in ob termalnem jezeru. Dan je bil dolg, a prijetno utrudljiv, zato se že ob prvi temi odpraviva k počitku.

Dan 4: Offroad, divje svinje in topla voda

Zjutraj prava tura za bicikliste – po Komootovih navodilih, kar pomeni, da si deloma na poti, deloma v avanturi. Trasa: Hévíz camp – kopališki kompleks – Karmacs – gozdne poti (tu domujejo divje svinje, kar so nakazovale številne sledi in Natalijina prestrašena reakcija) – nato do Teréz Anya kilátó, razglednega stolpa s pogledom na zeleno morje gričev. Balatona se, čeprav je vreme čudovito, zaradi vodnih meglic od tu ne vidi.

Potem samo še po asfaltu nazaj – promet skoraj ničen, kolesarska nirvana.

Sledi obljubljeno kopanje v “wild stilu” – Hévíz-patak vízitúra, termalni potoček, kjer se v topli vodi (okoli 30 °C) leno pretaka sreča. Zrak 22 °C, občutek pa kot v naravnem jacuzziju. To je tisti trenutek, ko človek ne potrebuje wellnessa, ker mu narava sama pripravi spa. Ura čisto prehitro teče.

Ob 12. uri nerada zapuščava kamp in se usmeriva proti domu. Nekje ob meji naju že malce polakotni, zato Natalija s pomočjo spleta najde čudovito gostilnico Malibu v Kapci (Glavna ulica 15, 9220 Kapca). Hrana odlična, osebje nasmejano in prekmursko ustrežljivo, ob lokalu pa še mini ZOO in ribnik. Prijetno presenečenje, ki poskrbi za zadnje zadovoljno mrmranje trebuha.

Sledi še pot do Celja, kjer se najina tokratna madžarska avantura zaključi. Polna vtisov, rahlo dišeča po česnu 😊 in papriki ter s toplino v srcu, ki je ne daje le termalna voda, ampak tudi občutek, da sva skupaj odkrila še en kotiček, kjer se življenje zna ustaviti in reči: no, evo, to je to.

O avtorju