NAROČILO KNJIGE ČE RIT ZDRŽI, SRCE SLEDI.
Odlomek za pokušino…
V štacuno po hrano in izkušnjo za PTSD
(V času covida, ko smo bili vsi bolj malo normalni)
… Maska na nos, rokavice trikrat prevelike, še dodatno razkužene – pacasto do konca.
V trgovini skoraj nikogar. Vržem se v ekspresni nakup.
Pet minut se matram razpreti vrečko za sadje z zaščitenimi rokami. Ne gre.
Nalepim ceno kar direktno na pomarančo. Drugo na banano.
Medtem se mi zaradi maske zameglijo očala, da podoživljam občutke krmarja Titanica.
Dol jih ne dam, ker bi jih moral prijeti – in to v teh rokavicah? Ne hvala.
Pri blagajni prodajalka skozi masko, v slogu Darth Vaderja, vpraša po Mercator kartici.
Itak da jo imam. Samo je ne morem spravit iz denarnice s temi prekleto pocastimi rokavicami.
Etiketa s pomaranče se medtem odlepi. Ponovno tehtanje.
Prodajalka me pogleda, kot da prvič slišim za sistem samolepljivih nalepk.
Končno pridem ven…
Roke razkužene, oči meglene, ego poteptan.
Upam, da mi naslednjih 14 dni ne bo treba v nabavo…
NAROČILO KNJIGE ČE RIT ZDRŽI, SRCE SLEDI.
